Vaška Bela ni nastala kot podjetje. Nastala je, ker sem opazila, da konji znajo nekaj, česar drugi ne.
Vaška Bela je nastala iz preproste misli: s konji se lahko naučimo več, če jih ne obravnavamo le kot prevozno sredstvo. Leta dela in bivanja med njimi so mi pokazala, kako subtilno znajo brati človeka — hitreje in globlje kot marsikdo, ki nas obdaja.
Pri meni se ne učite jahati. Učite se biti prisotni. In če se to sreča z jahanjem, se zgodi samo po sebi, ko je odnos dovolj zrel.
Delamo na tleh, v krogu, v tišini. Uporabljam elemente naravnega konjarstva, izkustvene pedagogike in tega, kar so me naučili konji sami. Vsako srečanje je drugačno — ker je vsak človek drugačen in vsak konj prav tako.
Ne verjamem v metode, ki temeljijo na prisili. Verjamem v čas, v mir in v pozornost. Te tri stvari so dovolj, da se med človekom in konjem zgodi nekaj, kar ni naučeno — je intuitivno.
Moja pot s konji se je pričela med študijem zootehnike na Biotehniški fakulteti.
V okviru predmeta konjereja sem se prvič usedla na konja in takrat se je v meni nekaj prebudilo. Od tistega dne naprej so me konji neustavljivo vabili v svojo bližino.
Vpisala sem se v jahalno šolo, vendar v tradicionalnem angleškem načinu jahanja in treniranja konj kmalu nisem več uživala in nisem videla smisla. Opazila sem, da s konji na ta način nisem vzpostavila pristne povezave in odnosa, ki sem si ga želela. V veliki želji po učenju iz prve roke sem kupila svojo kobilo Bello, toplokrvno križanko, staro tri leta.
V tem času sem spoznala tudi svojo zdajšnjo prijateljico Tjašo, ki je s konji delala po metodi Parelli naravnega konjarstva. Naravno konjarstvo mi je ponudilo ogromen vpogled v vzpostavitev odnosa z mojo kobilo — odnosa, ki je temeljil na partnerstvu, zaupanju in voljnem sodelovanju konja s človekom. Pod Tjašinim vodstvom sem osvojila principe in osnove naravnega konjarstva ter svoj študij zaključila z diplomsko nalogo z naslovom „Konjem naraven način učenja po metodi Parelli“.
Po končanem študiju me je pot ponesla v Novo Zelandijo, kjer sem živela naslednjih deset let. V tem času sem preko dela s konji vedno znova spoznavala zanimive in posebne ljudi. Med bivanjem na njihovih rančih me niso naučili le oskrbe konj, ampak predvsem načina sobivanja s konji — in mi dali navdih ter zagon za nadaljevanje moje poti.
Naučili so me, da dobrobit konja ni sestavljena le iz kakovostne prehrane, urejenih kopit ali uspešnega treninga, temveč iz ravnovesja med njegovimi telesnimi, čustvenimi, socialnimi in naravnimi potrebami.
V tem času sem začela razumeti, da delo s konji spodbuja osebno rast, saj nas uči potrpežljivosti, vztrajnosti, jasne komunikacije in zavedanja lastnih občutkov. Da v odnosu z njimi rastemo kot ljudje, razvijamo samozavedanje in od njih dobimo opolnomočenje za soočanje z izzivi v vsakdanjem življenju. Spoznala sem, da nam s svojim pristnim odzivom pomagajo bolje razumeti sebe in graditi notranjo stabilnost. Moje zanimanje se je postopoma preusmerilo od jahanja k delu s konji na tleh in raziskovanju njihovih terapevtskih učinkov.
Filozofija, ki ne meri uspeha v dosežkih, temveč v kakovosti odnosov.
Danes živim v Pincah, majhni vasi zraven Lendave, kjer sem našla mir in svoj košček Nove Zelandije v Sloveniji. Poznana sem kot ženska, ki svoje konje namesto da bi jih jahala raje sprehaja po vasi in v Goricah.
Moji trije konji so kot tri različne zgodbe v odtenkih bele in sive — vsak s svojim značajem, energijo in posebnim sijajem — kobila Eli, poni kastrat Miško in kastrat Šani. Poleg konj sta z mano še dva psa: Wolfe, ki sem ga pripeljala iz Nove Zelandije, in Loki, trinogi hrvaški ovčar.
Moje poslanstvo je, da vsaj del tega, kar so konji podarili meni, predam naprej. Ljudem želim ponuditi prostor, kjer se lahko za trenutek ustavijo, zadihajo in se ponovno povežejo s sabo, z naravo in drug z drugim.
Z njimi želim deliti nekaj preprostosti, pristnosti in življenjske filozofije, ki sem jo spoznala na Novi Zelandiji — filozofije, ki ne meri uspeha v dosežkih, temveč v kakovosti odnosov, v prisotnosti tukaj in zdaj ter v spoštovanju vseh živih bitij. Vaška Bela je nastala prav iz te želje: ustvariti majhen košček Nove Zelandije v Sloveniji, kjer nas konji učijo, da ni treba biti popoln, da bi bili vredni zaupanja, povezanosti in miru.
K meni so prišli nenačrtovano, iz različnih krajev. Vsak s svojo zgodbo. Vsak s svojim poslanstvom. Vsi so izjemni učitelji, če jim le želimo prisluhniti.
Našla me je pri Ponijih s Klanca na Vrhniki, kjer sem nekaj časa pomagala pri oskrbi konj in delu v šoli jahanja. Zamenjala je kar nekaj lastnikov in njeno obnašanje je nakazovalo na predhodne slabe izkušnje z ljudmi.
Danes je Eli občutljiva, senzibilna kobila. Jasno nas uči o pomenu osebnega prostora in postavljanju mej, hkrati pa nam kaže, da je za dobre odnose ključno zaupanje. Ima posebno energijo, ki nagovarja predvsem odrasle, otrokom pa pokaže nežnost in sprejemanje.
Našel me je v Mladinskem in konjeniškem centru Škatlica, kamor sem odšla na izobraževanje. S svojo iskrivo in nagajivo naravo me je takoj spomnil na mojega ponija Fudga z Nove Zelandije.
Miško je naš mali „cirkusant“ — majhna, non stop delujoča kosilnica in preizkuševalec trdnosti vseh naših ograj in vrat. Mojster pobega, odvezovanja vezalk in odpenjanja zadrg. Uči nas ostati v otroški energiji, ko je vse mogoče in zabavno, in da življenja ne smemo jemati preveč resno. Da se zidovi, ki jih gradimo okoli sebe, vedno lahko porušijo, če to le želimo. Otroci ga obožujejo, odraslim pa pomaga premagovati strah do konj.
Šani me je pritegnil s sliko na Facebooku — s svojim videzom — in zaželela sem si, da bi bil naprodaj. Dva dni pozneje so pri Boc konji objavili, da se prodaja, tri tedne kasneje pa je postal član naše družine.
Odkar sem postala lastnica prvega ponija, sem si vedno želela velikega konja, ki bi ga lahko jahala, z značajem malega ponija. S Šanijem se mi je želja uresničila. Je zelo družaben, vedno se pride „pocrkljat in počohat“ in zelo rad vse „proba“ — zgrabi z usti. Nekdo bi ga lahko označil za lenega in počasnega, vendar se za tem konjem, na videz mirnim konjem, skrivata inteligenca in razumevanje. Šani nas uči motivacije, vztrajnosti in potrpežljivosti. Vedno znova nam pokaže, da bomo s pravim oziroma drugačnim pristopom dosegli svoj cilj — in da je pomembna tudi pot, ne samo cilj.
Vaška Bela je prostor in njegova energija ter vsa druščina, ki se je znašla na tem koščku zemlje.
Poleg vseh konj vas ob prihodu pozdravita tudi dva psa: delovni pes Wolfe, ki je pripotoval iz Nove Zelandije, in trinogi hrvaški ovčar Loki iz zavetišča na Hrvaškem. Del naše zgodbe postanejo tudi vsi naši obiskovalci.
Vse to je del izkušnje. Del nas.
Vaška Bela leži v mirnem predelu Pinc pri Lendavi, na obrobju Prekmurja.
Do mene vodijo poljske poti, žuborenje vetra in prostor, kjer se čas upočasni.
